Zgodovina

Prav je, da ob omenjanju potapljanja na vdih in podvodnega ribolova pogledamo malo v zgodovino in se tako spomnimo tistih, ki so "krivi", da je ta šport postal to, kar je in ni ostal rekord pri globini 30m. Mnogi od teh začetnikov so tudi s svojimi življenji omogočili napredek in v tem športu razvoj.
V knjigi Half mile down, katere avtor je bil znanstvenik in potapljač William Beebe, izdani 1934. leta je zapisano, da so arheologi v Mezopotamiji (sedaj del Iraka) našli školjke in bisere, ki so datirali 4500 let pred našim štetjem. Zato upravičeno domnevajo, da so ljudje že 5000 let pred našim štetjem nabirali školjke in hrano v vodi in da so poznali tehnike, s katerimi so dosegali vsaj 18m globine.
Ob še danes poznanih AMA dekletih iz Japonske in nekaterih potapljačih na otokih oceanov, ki so se začeli potapljati, ker jim je bila to edina možnost preživetja, so v zgodovini znani še nekateri.
Grk Yorgos Haggi Statti je v zgodovino potapljanja zapisan kot prvi, ki je izvedel nam poznan globinski potop in to na 77m. Za slednjo zgodbo se je dalj časa govorilo, da je le izmišljotina. Vendar so raziskave pokazale, da je resnična in je po preučitvi najdenih originalnih zapisov omogočil nova spoznanja o potapljanju na vdih, ki so modernim potapljačem omogočila dosegati večje globine - globine, za katere so še pred leti strokovnjaki menili, da jih ni mogoče doseči.
V juniju 1911. leta je bila v Egejskem morju
zasidrana ladja italijanske vojne mornarice Regina Margherita.
V močnem neurju se ji je zataknila sidrna veriga na globini 77 m. Po sedem dnevnem neuspelem poskušanju posadke, da najde in reši sidro, v katerem je eden od potapljačev celo izgubil življenje zaradi anoksije, v obupu pripeljejo kapitanu ladje skupino grških potapljačev, nabiralcev spužev, znanih po vrhunskih potapljaških dosežkih. Tistemu, ki reši sidro, je bila ponujena nagrada. Med njimi je bil tudi slaboten, neopazen, bolehen Yorgos Haggi Statti, ki je prepričal vse, da se lahko potopi na 77m oziroma celo na 100m in je zmožen zadržati sapo sedem minut. Ponudil je pomoč pri dvigu sidra pod pogojem, da mu plačajo pet funt šterlingov (pound sterling) in dajo posebno dovoljenje, da lahko lovi ribe z dinamitom. Lovljenje rib z dinamitom je bilo dovoljeno le italijanski mornarici. Ladijski kapitan je bil skeptičen glede Yorgos-ovih sposobnosti, zato je ukazal zdravnikom, da ga pregledajo. Njihovo poročilo je bilo dokaj običajno (normalna pljučna kapaciteta, normalen razteg prsnega koša med dihanjem, normalen pulz in normalno število vdihov in izdihov na minuto). Nobenih posebnosti, ki bi jih pričakovali od vrhunskega potapljača, odkrili so celo obolenje, imenovano pljučni emfizem. Glede na vse dognano zdravniki niso priporočili kapitanu, da ga pusti potapljati. Kljub vsemu se je Yorgos odločil za potop. Ta dan je izvedel tri potope na 77m, našel sidro, nanj privezal vrv, da so ga lahko mornarji izvlekli in tako postal prvi globinski potapljač v zgodovini. Veliko literature omenja to zgodbo, vendar je vse do leta 1979 veljala za skoraj neverjetno, saj česa podobnega ni bilo mogoče doseči vsem takratnim potapljačem. Nihče od opisovalcev zgodbe ni posvečal pozornosti tehniki potapljanja. Šele natančna študija zapiskov italijanske mornarice o dogodku in odkritje neobičajne tehnike, potapljanja na noge - do takrat so se vsi poskušali potapljati le z glavo naprej - je dalo možnost
Jacku Mayolu in Enzu Maiorci, da sta uporabila tehniko, ki je omogočila potop tudi preko globine 100m. Yorgos je namreč pri svojem dosežku uporabljal sidro. Stopil je na njegova kraka in mornarji so ga spustili do dna, na površje so mu spet pomagali mornarji z vlečenjem za vrv, ki jo je imel privezano okrog prsi. Tako je Yorgos dobil svoje zasluženo plačilo, hkrati pa dal potapljačem novo tehniko potapljanja, ki omogoča doseči večje globine kot tehnika potapljanja na glavo.
Povsem logična razlaga utemeljuje ta način potapljanja za lažjega. Človek je večino svojega življenja (70%) v vertikalnem položaju, celo več kod 90% sanj se odvija v pokončnem položaju, prav tako vse pomembne človeške funkcije kot so hranjenje, razmišljanje, obramba, ..... . Če vas vprašam: "Ali ste slišali, da bodo popravili stolp v Pisi?", boste vsi najprej pomislili, da ga bodo poravnali, šele nato, da ga bodo obnovili.
Po 2. svetovni vojni je prosto potapljanje postalo internacionalen šport. Zanj so se začeli zanimati tako entuziasti kot znanstveniki. Leta 1949 je National Geographic ugotovil, da se s prostim potapljanjem v ZDA ukvarja več kot 8000 ljudi. Po letu 1960 so narejena prva raziskovanja na tem področju. V to obdobje pa spadajo tudi prvi poskusi tekmovalnega prostega potapljanja, postavljanje rekordov Jacquesa Mayola in Enza Maiorce.
Rekordi do 1983
1949 Napoli Raimondo Bucher -30m
1951 Napoli Ennio Falco in Alberto Novelli -35m
1952 Capri Raimondo Bucher -39m
1956 Rapallo Ennio Falco in Alberto Novelli -41m
1960 Rio de Janeiro Americgo Santarelli -43m
1960 Circeo Americgo Santarelli -44m
1960 Siracusa Enzo Maiorca -45m
1960 S. MargheritaL. Americgo Santarelli -46m
1960 Siracusa Enzo Maiorca -49m
1961 Siracusa Enzo Maiorca -50m
1962 Ustica Enzo Maiorca -51m
1964 Ognina Enzo Maiorca -53m
1965 Acireale Enzo Maiorca -54m
1966 Freeport Jacques Mayol -60m
1966 Siracusa Enzo Maiorca -62m
1967 Cayo Avalos Enzo Maiorca -64m
1968 Ognina Enzo Maiorca -69m
1969 Ognina Enzo Maiorca -72m
1970 Ognina Enzo Maiorca -74m
1970 Tokyo Jacques Mayol -76m
1971 Ognina Enzo Maiorca -78m
1970 La Spezia Enzo Maiorca -80m
1973 Isola d'Elba Jacques Mayol -86m
1974 Soreno Enzo Maiorca -87m
1975 Isola d'Elba Jacques Mayol -92m
1976 Isola d'Elba Jacques Mayol -100m
1976 Isola d'Elba Jacques Mayol -101m
1983 Jacques Mayol -105m
Povzeto po L'apnea (di Luigi Fabbri)
Prosto potapljanje je bilo opisano kot EKSTREMEN ŠPORT. V novejših časih se prosto potapljanje začenja kot rekreativen šport in je vključeno v osnovne programe izobraževanja tako prostega potapljanja kot scuba potapljanja. V zadnjih letih je ekstremno prosto potapljanje prešlo v športno obliko, tekmovanja, ki jih vzpodbujajo in razvijajo različne mednarodne organizacije in tudi na nek način tržijo - izdajajo certifikate – čeprav so zgolj formalnega značaja – zahteva po certifikatu v prostem potapljanju ni zahtevana z nobeno nacionalno zakonodajo. Vendar je znanje o potapljanju (na vdih) osnovnega pomena za varno potapljanje.
Nekatere od teh organizacij so:
- V S Ameriki,
o IAFD – International Asociation of Free Diving,
o SAFER – Specialized Advanced Freediving Enhancemet and Reliability,
o Performance freediving.
- V Evropi,
o obstajajo še šole, ki so jih ustanovili nekateri vrhunski potapljači na vdih,
o AIDA – International association for development of apnea – ki naj bi bila neka mednarodna povezovalna organizacija, ki ob raziskavah podpira in promovira predvsem športe prostega potapljanja.
Potapljanje na vdih pa je tudi osnovna veščina, specialnost skoraj vseh scuba potapljaških šol, tudi CEDIP-a, ki ga v Sloveniji zastopa ZIPS (Zveza inštruktorjev potapljanja Slovenije).
Andrej F. oktober 2010
Objavljeno: 26.10.2010 @ 10:44:45
Avtor: andrejf.



